Agandi!

Zadnja dva tedna sta bila pestra. Poglavje o pripravah na življenje in delo se je končalo, zdaj gre zares. Bufuka clinic is open every weekday from 9 am to 4 pm. No dentist.

Prejšnji teden smo dopoldneve preživljali v Kabale Referral Hospital, ki je regionalna bolnišnica in pokriva populacijo okoli pol milijona ljudi. Žal je bil prvi vtis o še kar dobri organiziranosti daleč o realnega stanja. V celotni bolnišnici je približno 500 postelj, za katere skrbi bolj slabo izučeno osebje, med katerimi sta le dva zdravnika. Večino oddelkov vodijo clinical officers, njihovo znanje pa je omejeno na nekaj diagnoz, s katerimi se najpogosteje srečujejo. Pediatrični oddelek sta dve sobi z natrpanimi posteljicami, med katerimi se gnetejo mame, sestre in en clinical officer ter mali pacienti, ki bosi hodijo po umazanih tleh. Na kirurškem oddelku ležijo pacienti s poškodbami iz prometnih nesreč, otroci z obsežnimi opeklinami in tudi bolj eksotična stanja, npr. perforacija abdomna po soočenju s sulico. Pestro je tudi na internem oddelku, kjer ležijo pacienti s srčnim popuščanjem, jetrno cirozo, ledvično odpovedjo in raznimi infekcijskimi boleznimi, od vseh stadijev okužbe s HIV, sifilisa, do malarije. Drugi dan se je izkazalo, da zdravnika že nekaj dni ni bilo na spregled, zato nam ni preostalo drugega kot da sami naredimo vizito. Oskrba v bolnišnici je sicer brezplačna, a za paciente skrbijo svojci, ki jim perejo posteljnino in pripravljajo hrano. Na trati pred vsakim oddelkom je tako vedno veliko ljudi, ki tam tudi prenočijo. Zadnji dan smo si ogledali laboratorij in vadili prepoznavanje plazmodijev v krvi. Sterilnost in izolacija sta tu bolj domišljijska pojma, blood bank pa je v bistvu le umazan hladilnik, v katerem so naložene vrečke krvi. Edino, kar nas je navdalo z upanjem je sestra Regina, ki vodi porodni oddelek in je prava pojava – v beli dolgi uniformi s hecno čepico na glavi se sprehaja po oddelku in pokritizira vse in vsakega, ki pride mimo. Lepo bi bilo, če bi na vsakem oddelku delala ena Regina, tako bi bili oddelki boje vodeni.

Prejšnji teden smo ob popoldnevih urejali našo hiško v Bufuki. Najprej smo pokrpali vse luknje v stenah s svežim blatom in začeli vojno proti stenicam. Notranje stene smo obložili z blagom in po tleh položili linolej. Jack, lokalni mizar, nam je pomagal postaviti prizidek, s katerim smo pridobili nekaj kvadratov dragocene suhe površine. Ob hiški smo izkopali jarek in dvorišče zasuli s kamenjem, zato da v hiško ne nosimo blata. V začetku tedna smo se preselili v naš novi domek. Po dveh tednih kopanja, prelaganja, pomivanja in vseh možnih postopkov dezinsekcije, je naša hiška pridobila nekaj zvezdic in tu se počutimo prav domače. V naši improvizirani kuhinji vsak dan ustvarjamo Ugandsko-Slovenske dobrote, iz žleba imamo v dva soda speljano deževnico, s katero se umivamo; ob vsem tem pa nas vedno opazujejo okoliški otroci.

Čeprav ta teden še nismo uradno začeli z delom v naši kliniki, so se o naši vselitvi že razširile govorice, tako da se je v čakalnici vsak dan pojavilo nekaj pacientov. Nekaj primerov je bilo precej zahtevnih, ki smo se jih lotili kar vsi – dva sta delala pregled, tretji je brskal po knjigah, četrti po lekarni, peti pa je mikroskopiral. Pri delu nam pomaga prevajalka Barbara, ki ima ob sebi 9-mesečnega sina Jožeka (na izbiro imena je očitno vplivalo delo s preteklimi odpravami:). K sreči so pacienti zelo potrpežljivi, mi pa se tudi počasi navajamo na drugačen način dela in komunikacije.

Danes smo odšli k nedeljski maši ter se predstavili celotni skupnosti in napovedali odprtje klinike. Tukajšnje maše so precej drugačne, kot smo jih vajeni. Ljudje pojejo, ploskajo, igrajo na bobne, nekateri celo vstanejo in plešejo. Popoldan smo pripravili še vse potrebno za začetek klinike. Jutri gre zares.

Naše prvo javljanje iz Afrike

Prvi vtisi o Ugandi so pozitivni – vreme je toplo, ljudje so prijazni in nevsiljivi, na lokalni tempo življenja in hrano pa se uspešno privajamo.

V Entebbe smo prispeli v noči na nedeljo. Gospa, ki je preverila naše vize, nam je s težavo verjela, da bomo v Ugandi ostali tri mesece, sicer pa nismo imeli težav z vstopom v državo. Zadrego s prenočiščem smo rešili hitro in se prvo noč stisnili na treh posteljah v guest house-u v Entebbah.

Prvi dan smo se sprehodili po Entebbah in spotoma nabavili nujne življenjske potrebščine: Ugandsko SIM-kartico, veliko vode in tropsko sadje na lokalni tržnici.

Izkazalo se je, da bo naš kargo prispel z nekaj zamude, zato smo se popoldan odpravili proti Kampali. Hiške iz blata s pločevinastimi strehami in rjav oblak smoga so se postopoma zgoščevali, ko smo se vozili skozi predmestje. Kmalu zatem smo že stali v gneči med pisano množico avtomobilov, motociklov in ljudi. V Ugandski prestolnici živi milijon in pol ljudi in na trenutke se nam je zdelo, da so vsi zunaj na ulicah.

Prvi delovni dan smo se lotili z urejanjem birokratskih zadev – javili smo se regijskemu ministru za zdravje, ki bo poskrbel za vsa dovoljenja za naše delo v bolnišnici in ambulanti, nadaljevali smo lov za našim kargom in uredili registracijo za uporabo interneta.

16 škatel sanitetetnega materiala in medicinskih pripomočkov je sicer že pripelo v Ugando, a bo za prevzem potrebno čez nekaj birokratskih ovir več kot smo predvideli, zato sta Boštjan in Rok v Kampali ostala še par dni dlje.

Punce smo se medtem odpravile na jugozahod, do Kabal. 7-urna vožnja s poštnim avtobusom je bila zaradi razgibane pokrajine, menjavanja vremena in postankov v manjših krajih prav zanimiva.

V Kabalah smo se nastanile v hostlu Edirisa, ki ga je postavil Slovenec Miha Logar. Tu bomo ostali dokler se ne bomo preselili v vasico Bufuka, ki je od tu oddaljena 17 km.

Danes zjutraj smo šle do tukajšnje javne bolnišnice – Kabale Referral Hospital, kjer smo se srečale z direktorjem bolnišnice in glavno sestro, ki nam je razkazala vse oddelke in nas predstavila zdravnikom. Dogovorili smo se, da bomo naslednji teden začeli s kroženjem po različnih oddelkih, pri čemer se bomo bolje spoznali z najpogostejšimi zdravstvenimi problemi in aktualnimi smernicami zdravljenja.

Jutri se bomo punce prvič odpravile do Bufuke, da si ogledamo, v kakšnem stanju je naša hišica. Ko se nam bosta pridružila še fanta bomo skupaj naredili načrt in začeli z urejanjem vsega potrebnega za življenje in delo ob jezeru Bunyonyi.

Lep pozdav vsem iz Ugande!

Pa je prišel datum odhoda ...

Jutri ta čas bomo že nekje nad oblaki na poti v Ugando.

Radi bi se zahvalili vsem in vsakemu posebej, ki ste nam pomagali pri izvedbi odprave. Brez vas nam ne bi uspelo!

Spremljajte našo spletno stran in Facebook ter skupaj z nami doživljajte naše dogodivščine.

Nejc se nam pridruži čez kakšen teden, ko se vrne iz Francije. Želimo mu srečno pot!

Lep pozdrav,

Boštjan, Nika, Petra, Rok, Tinka

Majice

No voljo so v črni in beli barvi, v teliranem in normalnem kroju, velikosti XS - XL. So iz 100% kvalitetnega bombaža. Cena majice je 10€, izkupiček je v celoti namenjen izvedbi odprave. Naročite jih lahko pri nas osebno ali na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. . Prevzem je možen v Ljubljani, Tolminu, Desklah in Ormožu, pošljemo jih tudi po pošti.